Med 14. in 21. decembrom smo Petrolejke kar trikrat ponesle veselo božično sporočilo med prijatelje in ostale obiskovalce. Od poletja se ni nič kaj spremenilo glede članstva, na koncertih nas je sodelovalo okrog 20, Lovro Frelih, naš zborovodja, korepetitor, pianist in koreograf pa tudi še ni obupal nad nami! Zaenkrat!
Za poizkušino, oziroma za “živo generalko” smo se zbrale v prijetni, majhni cerkvici v Velikem Gabru, kjer, odkrito povedano, nismo pričakovale velikega obiska – ravno prav za generalko! Vendar dober glas očitno seže v deveto vas in po večerni maši se je cerkvica povsem napolnila, tako da se je temperatura celo malo dvignila nad ledišče – ali pa se nam je tako le zazdelo, ker so nam zaigrala srca in smo iskreno in z žarom odpele predvideni program.
Začetek je bil prav čaroben, saj smo se tiho razvrstile ob stenah po celotni cerkvi in z nežnim mrmranjem poizkušale pričarati vzdušje božičnega časa. Naša najmlajša članica Vesna, je s svojim zvonkim glasom utrnila svetlo zvezdico na nebo, Lovro pa je iz saksofona izzval prav posebne vibracije, tako da smo družno napolnili cerkev Sv. Urha z lepim, toplim občutenjem. Glede na to, da je Lovro koreografijo sestavil šele tik pred nastopom, je bil učinek več kot odličen!
Ko smo se prestavile pred oltar, smo urezale bolj poskočne ritme in sicer nekaj, v slovenščino prirejenih božičnih napevov znanih tujih avtorjev, kot je recimo James Pierpoint, nekaj črnskih duhovnih in tudi delček jazz maše smo dodale za polno mero. Kot se spodobi za (pred)božični čas, smo vsem “želele srečen božič” v priredbi Nade Žgur. Koncert je zvenel prav profesionalno, ker so nas spremljali mladi instrumentalisti, Blaž Podobnik na klavirju, Jure Brunšek na bas kitari in Andreas de Reggi na bobnih, ki jih Lovro vedno nekako premami, da se nam pridružijo!
Po koncertu je bila pred cerkvijo prava mala pogostitev s kuhanim vinom in kupom dobrot, ki so jih pripravile lokalne gospodinje. Seveda večera še zdaleč ni bilo konec, saj smo se družno, v koloni, zapeljali do sosednje vasi, kjer naša Barbara s svojim Francijem pripravi že tradicionalno praznovanje za nas in za celo vas, na njunem lično urejenem posestvu. Ogenj nas je grel tako iz zakurjene kmečke peči v “hiši”, kot tudi po dvorišču prav iz vseh kotov – nekje se je pekel krompir, drugje grele premrle roke in prezebli nosovi! Hvala Barbara, res je bilo prijetno!
Samo nekaj dni kasneje smo se po štiri ali pet ponovno zdrenjale v nekaj avtomobilov in se zapeljale v Laško! Če bi se vsi obnašali tako EKO, bi bilo pol manj vozil na cesti! Tokrat smo nastopale skupaj z zbori osnovnih šol v kulturnem centru Laško, kar je bilo prav posebno doživetje! Toliko mladih glasov na kupu prav gotovo daje posebno energijo in poseben čar božičnim pesmim. Po uspešni “generalki” v Velikem gabru smo tokrat morale bolj paziti zgolj na vstope in pa na to, da nam notne mape niso popadale po tleh, ker jih zaradi gneče na odru prav gotovo ne bi mogle več pobrati! Domačini so nas pogostili z zakusko, prekrasen večer pa smo zaključile v bližnjem lokalu s čajem, grogom ali s kakšno bolj žlahtno kapljico tiste, ki niso sedle za volan na poti nazaj.
In ker so vse dobre reči na tem svetu tri, smo tik pred Božičem, že kar profesionalno, izvedle še tretji nastop, v župnijski cerkvi v Vojniku. Ta mali kraj je že tradicionalno okrašen z izvirnimi jaslicami, ki jih hodijo gledat od blizu in daleč, ima široko ponudbo domače hrane in pijače, ter seveda zanimiv kulturni program, tako da je bilo tudi na našem večeru obiskovalcev za polno cerkev.
Program smo tako rekoč ponovile, saj smo bile na drugem koncu Slovenije, kjer nas še niso slišali, le Lovro, ki je med črnskimi spevi potegnil saksofon in navdušil publiko s svojimi improvizatorskimi vložki, je verjetno vsakič zaigral malo drugače! jaz ne bi vedela, povedal nam pa tudi ni! Pevke smo se nekje na polovici že živahno zvirale po odru, čeprav smo stale pred oltarjem, ni to nikogar zmotilo! Ali je bil nastop brezhiben? Verjetno ne povsem – vedno uide kakšne četrt ali pol note ponekod malo navzdol, sploh če nas že pošteno zebe – vendar nam Lovro tega ni očital; Ali je bil nastop uspešen? Absolutno! Cerkev je bučala od aplavzov, nasmejani obrazi našega občinstva so povedali vse! Največji kritiki pa so bili moji otroci v zgodnjih dvajsetih, ki sploh ne poslušajo zborovske glasbe in so resnično navdušeni pritekli na koncu na oder in njihov “Bravo mami, res ste bile dobre” mi je pomenil več, kot bi mi vse uradne kritike! Pa še najlepše božično darilo je ravno čas, preživet z našimi dragimi. Kdor poje slabo ne misli! Petrolejke gotovo ne, upamo, da smo vsaj komu polepšale praznike, me smo se gotovo imele krasno!
Helena Jarc , pevka ŽPZ Petrol